POGOSTA VPRAŠANJA

1.

NIMAM IZKUŠENJ Z VIŠINO. ALI BOM ZMOGEL/ZMOGLA?

Nekje je treba začeti... beri dalje

2.

KDAJ JE NAJPRIMERNEJŠI ČAS ZA POTOVANJE V NEPAL?

Vreme se izboljšuje glede na časovno odmaknjenost od monsuma... beri dalje

3.

KAKŠNO JE VREME V NEPALU?

V Nepalu ni letnih časov kot jih poznamo pri nas... beri dalje

4.

KAKŠNO JE VREME V LADAKU? KDAJ JE NAJBOLJ PRIMEREN ČAS ZA OBISK?

Ladak je dežela visoko na severu Indije, deloma leži na tibetanski planoti... beri dalje

5.

ALI IMAM DOVOLJ KONDICIJE ZA TREKING V HIMALAJI?

Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza... beri dalje

6.

KJE SPIMO – NEPAL?

Na priljubljenih trekinških poteh prenočujemo v lodžih... beri dalje

7.

KJE SPIMO – LADAK?

Z nami potuje spremljevalna ekipa, ki skrbi med drugim za naše tabore... beri dalje

8.

KAJ JEMO - NEPAL?

Dal bhat (točneje dal bhat tarkari) je nekaj takega kot hamburger v ZDA... beri dalje

9.

KAJ JEMO - LADAK?

Kuhar zna speči tako pizzo kot torto... beri dalje

10.

KAKO JE MED TREKOM S PRTLJAGO?

Tako nosači (10-15kg/osebo) kot konji so vključeni v ceni potovanj... beri dalje

11.

TEMPO HOJE - NOČEM DA ME SKUPINA ČAKA.

Naši pohodi so organizirani tako, da vsak lahko hodi s svojim tempom... beri dalje

12.

PIJAČA NASPLOH IN VODA ŠE POSEBEJ.

Na višini moramo veliko piti, umivamo pa se bolj slabo... beri dalje

 

1. NIMAM IZKUŠENJ Z VIŠINO. ALI BOM ZMOGEL/ZMOGLA?

 

Nekje je treba začeti in tudi za najboljše himalajce je bilo enkrat prvič (če niso Šerpe iz Kumdžunga, Pangbočeja in podobnih visokogorskih vasi). Človeško telo se na srečo lahko prilagodi višini (če ta ni prevelika) in ta procedura se imenuje aklimatizacija. Prilagajamo se različno hitro in različno dobro, a s preudarnim načrtom aklimatizacije se prilagodimo (skoraj) vsi. Zelo majhen odstotek ljudi namreč ne prenaša dobro višine, a tega ne moreš ugotoviti, dokler ne poizkusiš. Po mojih izkušnjah nekako 1%. Pametna aklimatizacija obsega postopno pridobivanje višine, nekaj aklimatizacijskih vzponov (hodi visoko, spi nizko), dodatni aklimatizacijski dnevi na isti višini, pojačan vnos tekočin. Diamox (acetazolamid) je neobvezna opcija. Včasih pride prav tudi za odpravljanje posamičnih simptomov AMS (altitude mountain sickness), dokler je ta  v »mild« fazi, ki spremljajo normalno aklimatizacijo (praviloma glavobol ali nespečnost). Pomembno je, da si za aklimatizacijo vedno vzamemo dovolj časa, saj bomo le tako brez tveganja prilezli, kamor smo se namenili.  Moramo se namreč zavedati, da je višinska bolezen lahko smrtno nevarna (in vsako leto terja nekaj žrtev), a le za tiste, ki ji ne posvetijo dovolj pozornosti.

2. KDAJ JE NAJPRIMERNEJŠI ČAS ZA POTOVANJE V NEPAL?

Vreme se izboljšuje glede na časovno odmaknjenost od monsuma, ki Nepal zajame poleti. 6 mesecev pred oz. po monsumu je vreme najbolj stabilno. A žal je to zimski čas, ki v Himalajo prinese izjemno nizke temperature.  Glavna sezona obiskov je torej kompromis ugodnih vremenskih razmer in še znosnih temperatur.

Najboljši obdobji za treking v Nepalu sta pomlad (predmonsunska sezona) in jesen (pomonsunska sezona)  –  vsaka ima svoje prednosti. Pomlad je lepša zaradi cvetočih rododendronov in prijetno toplih temperatur, jesen pa prinese nebo brez oblačka. Pozimi je kljub lepemu vremenu zelo mraz, poletje pa prinese monsunska deževja, veliko vlažnost in močno okrnjene razglede.

Najboljši meseci so od marca do maja v predmonsunski sezoni in od oktobra do decembra v pomonsunski. Vreme se zelo razlikuje glede na področje kje se nahajate. V Katmanduju so temperature med 20 in 30˚C, na trekingih pa (odvisno sicer od posameznega treka) od 0 - 18˚C. Ponoči temperature padejo pod 0˚C. Prelazi so v teh obdobjih večinoma kopni.

3. KAKŠNO JE VREME V NEPALU?

V Nepalu ni letnih časov kot jih poznamo pri nas. Leto se ravna po monsunskem obdobju, ki nastopi zgodaj poleti. Takrat je največ padavin, visoka vlažnost in oblaki pa ukinejo veličastne razglede. Monsun se počasi pripravlja, junija se poviša temperatura in vlaga, več  je oblačnosti, razgledi izginjajo. Julij in avgust sta najbolj deževna, reke narastejo, pojavijo se zemeljski plazovi, ceste postanejo neprehodne, gore izginejo v oblakih. Posebej izpostavljene so južne strani Himalaje, ki prestrezajo monsunske fronte, medtem ko je potovanje v »monsunski senci« (rainshadow) severno od himalajske verige (Mustang, Dolpo) še vedno možno.

4. KAKŠNO JE VREME V LADAKU? KDAJ JE NAJBOLJ PRIMEREN ČAS ZA OBISK?

Ladak je dežela visoko na severu Indije, deloma leži na tibetanski planoti, deloma v Karakorumu, južni del pripada Himalaji. Če se popeljemo po 500km dolgi cesti, ki povezuje glavno mesto Leh z indijsko podcelino, se večino časa vozimo po nenaseljenem gorskem svetu in prečkamo visoke prelaze. Po zaslugi teh številnih gorskih verig je Ladak v »monsunski senci« (rainshadow) in poletni monsun, ki vlada podcelini, do njega ne seže. Prelazi na južnem delu ceste so večino leta zaprti zaradi velikih količin snega, na severnem delu pa so večinoma prevozni tudi pozimi, čeprav njihova višina presega 5.000 metrov. Ladak ima namreč izredno malo padavin (80mm je letno povprečje), podnebje velja za puščavsko. Tako kot drugje v Himalaji, sicer tudi tu podnebne spremembe mešajo štrene. A še vedno velja jasen sončen dan za tipičen dan v Ladaku. Sledi mu mrzla jasna noč, saj se dežela komaj kje spusti pod 3.000m nadmorske višine. Čez dan je moč sonca velika tako zaradi nadmorske višine kot zaradi zelo majhne vlažnosti zraka.

Glavna sezona za obisk Ladaka je poleti. Največ obiskovalcev je julija in avgusta, ko je čez dan lahko zelo vroče pa tudi noči niso tako hladne. Zelo prijetno je septembra, ko je obiskovalcev manj, vročina popusti, mraz pa tudi še ne pritisne.

5. ALI IMAM DOVOLJ KONDICIJE ZA TREKING V HIMALAJI?

Treking je večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

Po mojih izkušnjah imajo dovolj kondicije vsi, ki kolikor toliko pogosto obiskujejo domače gore. Najdejo se tudi taki, ki se trekinga lotijo na suho, praktično brez kondicije, a z dovolj volje premikajo noge tako dolgo, dokler ne pridejo na cilj. Na splošno se mi zdi bolj od kondicije pomembna motivacija oz. želja prehoditi določen trek. Praviloma etape na trekih niso predolge, 5 – 6 ur hoje je običajen čas dnevne hoje, včasih manj, redkokdaj več. Tudi višinske razlike so precej manjše kot v domačih gorah, poti pa manj strme. Vsak treking ima ponavadi vsaj en ruker – dan ko je treba prečkati prelaz, ki zahteva več napora. A do prelaza se nabere že dovolj pohodnih dni in aklimatizacije, da se ga lahko lotimo že kot izkušeni trekinški mački.

 

6. KJE SPIMO – NEPAL?

Na priljubljenih trekinških poteh prenočujemo v lodžih. Lahko bi jih primerjali s planinskimi postojankami v naših gorah. Le da so lodži v Himalaji v lasti domačinov. Spimo praviloma v dvoposteljnih sobah (brez ogrevanja). So pa ogrevane jedilnice, kjer preživljamo večere pred spanjem. Hrano naročamo z dolgega seznama riževih, krompirjevih jedi ter jedi s testeninami. Najedli se bomo tudi nepalske klasike dal bhata (leča z rižom in zelenjavo) in momotov (polnjenih zavitkov iz testa). Grele nas bodo juhe in velik izbor čajev. Najpopularnejša sta nepalski čaj (črni čaj z mlekom) in džielejč (GLH) oz. ginger lemon honey (ingver z limono in medom).

Priporočljivo je prinesti s seboj vrečke šipka, kamelic ali drugih zelišč, sadnega čaja, saj nam bo prijal v hladnih dneh.

V vseh lodžih je na mogoče kupiti ustekleničeno vodo. A se je v glavnem izogibamo, nekoliko iz okoljskih ozirov (plastika!), pa tudi cena ji na poti v višave vrtoglavo naraste. Možno je kupiti prekuhano vodo (tato pani), ki nam bo prav prišla, da vanjo namočimo svoje čajne vrečke. »Voda iz pipe« (čiso pani), priteče v lodž po gumijasti cevi iz najbližjega vodnega vira (izvir, potok, ledenik…). Na voljo je brezplačno v neomejenih količinah. A velja za oporečno, zato jo je treba očistiti bodisi s tabletami, steripenom ali filtrom.

Lodži imajo elektriko, torej lahko polnimo naše električne naprave, kar je običajno plačljivo. V lodžih so na voljo tudi preprosti plačljivi tuši z vročo vodo. A v hladu visoke Himalaje nas veselje do tuširanja običajno mine. Stranišča so skupna in najde se tudi pipica z vodo za umivanje rok in obraza.

Internet vse bolj prodira v Himalajo. Pod Everestom je vzpostavljeno omrežje, ki omogoča, da smo lahko praktično v vsakem lodžu povezani v medmrežje. Lodži imajo tudi telefonsko povezavo (mobilno omrežje ali satelitsko), ki omogoča tudi mednarodne klice.

7. KJE SPIMO – LADAK?

Trekingi v Ladaku potekajo v gorski divjini, ki je nenaseljena in nepozidana – lodžev ni. Kar se mene tiče, je to prednost. Sploh ker izbiram poti, ki se izognejo najbolj priljubljenim (beri: obleganim) področjem kot je denimo dolina Markhe, ki prestreže 90% trekinških popotnikov v Ladaku.

Z nami potuje spremljevalna ekipa, ki skrbi med drugim za naše tabore. Postavljajo in podirajo šotore, nameščajo (udobne)  spalne podloge, postavijo šotor – kuhinjo, šotor – jedilnico z mizami in stoli in šotor – wc. Zjutraj v šotor prinesejo čaj. Če prištejemo še dobro in obilno hrano, ki jo pripravlja z nami potujoči kuhar, je taborjenje v Ladaku par kategorij boljša nastanitev od nepalskih lodžev.

8. KAJ JEMO – NEPAL?

Lodži imajo menije. Naša percepcija teh menijev je dokaz, da je vse subjektivno. Na začetku treka se nam zdi, da je izbira ogromna in hrana odlična. Nekje na sredini treka ugotovimo, da jed, ki se nam je v določenem lodžu priljubila, zagotovo ne bo enaka v vseh ostalih lodžih. In da je najbolje ves čas jesti dobri stari nepalski dal bhat. V drugi polovici treka ugotovimo, da izbira vseeno ni tako velika, ker gre za varijacije na isto temo in da dal bhata ne moreš jesti čisto vsak dan (za razliko od Nepalcev, ki ga lahko jedo vsak dan trikrat). Na koncu treka pa itak sanjaš samo še o pici v Fire&Ice in stejku v K-too.

Dal bhat (točneje dal bhat tarkari) je nekaj takega kot hamburger v ZDA. Fast food je sicer zgolj po tem, da ga Nepalci v izredno kratkem času zmažejo neizmerne količine. A je kot hamburger vseprisoten in stavil bi, da je to edina hrana večine Nepalcev. Dal (leča), bhat (riž) in tarkari (zelenjavni curry) je tako na voljo vedno in povsod. Je tudi edina jed, pri kateri vam po defaultu ponudijo repete. Najbolje, da se je čimprej navadimo.

9. KAJ JEMO – LADAK?

Naš potujoči kuhar poskrbi, da je na mizi v šotoru-jedilnici vedno dovolj hrane, bolje rečeno preveč. Obroki so pestri, izbira velika, le mesa praviloma ni, saj hrano prenašamo s seboj in meso ne bi dolgo zdržalo. Je pa zelenjava, sadje, stročnice, riž, testenine… Kuhar zna speči tako pizzo kot torto. Sladica nikoli ne manjka. Za ljubitelje jutranjih kašic je na mizi tradicionalna tibetanska tsampa (ježmenova kaša) poleg jajc, marmelade, medu, prosene kaše, masla…

10. PRTLJAGA

Odvečno prtljago lahko vedno pustite v hotelu na izhodišču.

Na treku v Nepalu nosijo nosači, v Ladaku konji in mule. Tako nosači (10-15kg/osebo) kot konji so vključeni v ceni potovanj. Med hojo imamo na hrbtu le dnevni nahrbtnik.

 11. TEMPO HOJE – NOČEM, DA ME SKUPINA ČAKA

Ne čakamo nikogar. Naši pohodi so organizirani tako, da vsak lahko hodi s svojim tempom. Skupina ni nujno ves čas vsa na kupu, je pa vse pod nadzorom in pazimo, da se kdo ne bi izgubil. Nekateri rajši hodijo hitreje, drugi počasneje. Nekateri se radi ustavijo, razgledujejo, fotografirajo. Saj zato smo tu. Pomembno je le, da v doglednem času vsi pridemo do konca etape.

12. PIJAČA NASPLOH IN VODA ŠE POSEBEJ

Na višini moramo veliko piti, umivamo pa se bolj slabo. Vodotoki veljajo za sporne zato pijemo le prečiščeno vodo. V vseh lodžih na treku je mogoče kupiti ustekleničeno vodo, ki pa postaja z višino vedno dražja, prazne plastične steklenice pa predstavljajo ekološki problem. V vseh lodžih vodo tudi prekuhavajo (tato pani), hladna neprečiščena voda (čiso pani) pa je na voljo zastonj. To moramo prečistiti sami. Lahko s tabletami, steripenom, filtrom.

Na večji višini moramo mrzlo vodo za pitje zamenjati za toplo in prevreto vodo kupovati v lodžih ter ji popraviti okus z zeliščnimi čaji.

V Ladaku med taborjenjem v kuhinjskem šotoru ves čas prevrevajo vodo iz bližnjih vodotokov in jo imamo na voljo v neomejenih količinah.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

DZAMDZAM, Uroš Sever, s.p.

Vošnjakova 5, 1000 Ljubljana

tel.: +386 41 367058

usever

Obveščajte me o novostih po spletni pošti:
  • Facebook
  • Instagram
  • Pinterest

© 2020 by DZAMDZAM

foto: Aleksij Kobal, Manca Ahlin, Mirjana Kačavenda, Tugo Marinček, Uroš Sever

Proudly created with Wix.com