MUSTANG BY BIKE – 2.del

DIVJI VZHOD

Čeprav sem preizkus daljšega rinjenja kar dobro prestal, nisem imel pojma, kaj me čaka na stezah vzhodnega Mustanga. Zdaj vem: uživaške vožnje sredi fantastične pokrajine, kar nekaj vriskanja (bolj nemega kot glasnega), ki ga je kruto pretrgal kak nemogoč detajl…

Pa poglejmo: Če hočemo v vzhodni Mustang, je treba prečkati Kali Gandaki. S prelaza Lo la, 3.950 metrov nad prestolnico Lo Mathang se levo odcepi pot, ki je hiper estetsko kolesarsko doživetje, tu in tam kak poriv kolesa preko nevozne globoke mivke ali v par metrov strmine zadevo le popestrijo. Vseskozi si na grebenu in gledaš u silne globočine erodiranih kanjonov in študiraš, kako se boš zbasal tja dol do Kali Gandakija. Potem pride spet tista zdaj že zguncana fora. Spust je najprej fenomenalen in potem se kar naenkrat znajdeš v strmem skalnatem prehodu, kjer komaj zbašeš skozi kolo. Sledi kanjončič, kjer 29 colska kolesa skoraj izginejo v pesku in prahu, nato pa te ljubka polička popelje okoli ovinka in že gledaš nazaj in se čudiš, iz kakšnega hribovja si se privalil.

2014-05-21 05.54.44

Globoko spodaj je vas Dhi s svojimi krvavo zelenimi polji ječmena in edinim mostom daleč naokoli čez Kali Gandaki. Do tja je še nekaj krutih globokih melišč, skozi katere bolj pluješ kot kolesariš.

Na drugi strani reke me domačini usmerjajo nekam v desno. Ker ne štekam, rijem s kolesom čez strmo brezpotje, namesto da bi se elegantno popeljal po suhi strugi.  Ko mi končno kapne, zložno pedaliram pod veličastnimi erodiranimi stolpi. In ko ravno pomislim, kako dobro mi gre, me strezni skromna stezica, ki se strmo dviguje proti vasi Jara.

2014-05-21 068

Vzhodni Mustang je precej redko poseljen in Jara je izhodišče za etapo do edine vasi v naslednjih dveh dneh. Do vasi Tange je najprej treba prečkati značilno mizo – ogromno planoto, ki ji erozija v obliki mogočnih stolpov spodžira temelje. Z Babujem družno poiščeva najpoložnejši vzpon na mizo in spet je na vrsti izjemno estetski kolesarski rodeo, ki ga popestrijo občasni (pre)strmi klančki. Vožnja po robu mize se konča nad prepadom. Vanj vodi strma, zanikrna pot in po parih kritičnih poizkusih se sprijaznim, da bo treba tudi dol peš. V redkih trenutkih, ko popusti fascinacija nad pokrajino, se lahko kratkočasim s pogledovanjem na drugo stran, kjer me čaka dolg vzpon na prelaz. Tokrat je več kot očitno, da ne bom prekolesaril niti metra. Pot je prestrma in treba bo riniti.

2014-05-23 032

Zato pa druga stran šarmira. Najprej vesel spust čez planoto, ki mu sledi odštekan greben, kjer je pot speljana po širokih policah, ustvarjenih za kolesarske užitke. Z grebena padem na novo mizo, rahlo nagnjeno, da me ne moti veter, ko drvim preko. Etapa je dolga in veter se je že spodobno razbesnel. Prav zanima me, kaj je za robom mize. Tole: med veličastnimi stebri je strm in le kak meter širok graben, ki deluje kot vetrovni kanal. Tako močno piha skozenj, da me zasipava z drobirjem, ki ga nosi veter, in se raje umaknem v zavetje ter počakam na premor med sunki, da se zbašem skozenj. Ali sem ga prekolesaril? Ne se hecat.

In spodaj je Tange z nizom živordečih stup in živahnim lodžem s tremi sobami. Babu Ram je spet ostal daleč zadaj.

IMG_4634

KRALJEVSKA ETAPA

Med Tangejem in Čuksangom ni ničesar razen enega izvira, kjer na slabi polovici poti lahko dotočiš vode v meh. Etapa se začne neobetavno, s štiriurno hojo navzgor ob kolesu iz Tangeja, skromnih 3.200 metrov visoko na prelaz 1000 metrov više. Na drugi strani prelaza se pokrajina umiri, malo navzdol, malo po ravnem, pa spet nekoliko poskoči…  Na vrsti je verjetno najlepše kolesarjenje, ki se lahko pohvali s povprečno nadmorsko višino 4.000 metrov. Bajkabilnost je velika in po lagodnem prečenju kolesarim po razglednem grebenu, ki je galerija brezimnega kiparstva. Na ogled je pester nabor geoloških formacij, na različne načine erodirani stebri, slikovito obarvani geološki sloji in kot bonus razgledi, ki pokrijejo večino Mustanga.

IMG_4685

Vse lepo in prav, a kdaj se bo vsa zadeva obrnila navzdol. Čuksang, cilj etape je še vedno tisoč metrov niže, ura je pozna, nebo se oblači, veter razsaja, padejo prve kaplje in na jugu se bliskajo gromske strele. In ko si navlečem vetrovko, nataknem rokavice in kapo, ker se resno črn oblak, iz katerega grozeče kaplja, pomika po dolini navzgor, se začne veselica. Najprej nežno navzdol ukrivljena planota, nato širok hrbet, po katerem vijuga dirkaška stezica.  Leti do razrušene utrdbe na skalnatem grebenu, kjer bremzam, ker mi ni jasno, kako naprej. Seveda, že znana zagata. Steza izgine na prepadno stran in že previdno sestopam po strmem žlebu s kolesom pod roko. Žura je bolj ali manj konec. Proti Čuksangu se najprej previdno dričam po zoprno kamnitem cikcaku, nato se stezica mojstrsko prebije skozi labirint stolpičev ter se spusti na planoto, kjer spet za nekaj časa kolesarjenje postane užitek. Pokvari ga dolga strma kamnita prečka, ki me dodobra preruka in zadnje metre do ceste se s kolesom sprehodiva, oba zdelana od deveturne etape. Krog je zaključen. Le še nekaj že znanih kilometrov in razsut menjalnik me loči od Džomsona. Babu Ram se mi pridruži šele pri drugem pivu.

IMG_4719

LOGISTIKA

Kolesarjenje po Mustangu je kar se obleke in opreme tiče udobno. Na voljo je ravno prav lodžev, da s seboj ni treba tovoriti šotora, kuhalnika in hrane. Temperature v maju in juniju so dovolj visoke, da dopuščajo razmeroma skromno oblačilno shemo, ki se jo da dokaj znosno prevažati s seboj na kolesu. Še sam sem bil presenečen, kako malo prtljage je bilo treba tovoriti s seboj. Uporabil sem »bike packing« sistem pritrditev nepremočljivih vreč na belanco in pod sedež ter hand made Dejkotovo trikotno torbo na okvirju, 14 litrski Raptor s trilitrskim mehom. In ne pozabimo na kolo: Kona Kahuna Deluxe 29′.

MUSTANG

Mustang je pokrajina ob reki Kali Gandaki na severu Nepala, zahodno od Katmanduja, ki meji na Tibet. Južno od Mustanga Himalaja zakipi v nizu vrhov Anapurn in Daulagirija, več kot osemtisoč metrov visoko.

Je značilno transhimalajsko področje, prehod iz Himalaje na tibetansko planoto. Nekoč je bilo to območje intenzivnega trgovanja med Tibetom in Gangetskim nižavjem, saj je Tibet tu najlažje dostopen. Iz Tibeta proti jugu je potovala sol, pridobljena iz brakičnih jezer tibetanske planote ter volna in pridelki nomadov zahodnega Tibeta. Prebivalci doline Kali Gandaki ( ljudstva Lope, Gurungi in Takaliji ) so vsak na svojem območju uveljavljali nadzor nad pretokom blaga.

Lope, prebivalce Mustanga tibetanskega izvora (tibetansko ime za Mustang je Lo), je v 14.stoletju združil Ame Pal v enotnem kraljestvu, ki so mu njegovi potomci vladali do XXXX.  Lo Mathang, prestolnica Mustanga je še danes ograjeno mesto s kraljevo palačo, kjer trenutni kralj Jigme Bahadur Bista (25.generacija po Ame Palu) še vedno živi v svoji palači a zaradi slabega zdravstvenega stanja ne sprejema obiskovalcev. Čeprav je brez formalne oblasti ostal že leta 1951, ga prebivalci Mustanga še vedno jemlje resno kot svojega vladarja.

Zakaj Nepalci v Mustangu izvajajo politiko zaprtega območja in omejenega obiska, se danes sprašuje marsikdo. Ne le turisti, ki moramo plačevati visoko takso za vstop (500 USD za 10 dni), tudi domačinom razlogi niso jasni. Jasno pa jim je, da zaradi omejitev njihov zaslužek na račun turizma še zdaleč ni tak kot bi lahko bil. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da tudi od zaračunane vstopnine domačini nimajo kake koristi.

Formalni razlogi – bližina meje s Tibetom in nekdanja aktivnost tibetanskih gverilcev Khamp proti Kitajcem v Tibetu (ki je usahnila že v sedemdesetih letih), ne ponujajo nikakršne logične razlage. Nekako smo se zedinili, tujci in domačini, da je edina logična razlaga za visoko vstopno takso prav vstopna taksa sama, 500 dolarjev, ki neobremenjenih s kakršnimikoli stroški pade iz žepa turista v državno blagajno.

fotke, gosje pero in bajk by Baburam&Uroš

#MTB #Himalaja #Mustang #Kolesarjenje #Nepal

4 views0 comments

Recent Posts

See All