MUSTANG BY BIKE – 1.del

Bicikli lezejo v Himalajo. Ne samo v Tibet (kjer so Kitajci že vse poasfaltirali v pričakovanju specialk) ali med Manalijem in Lehom (kjer isto počenjajo Indijci).

Krožijo okoli Anapurn in rinejo preko prelaza Šingo la v Zanskar. Sem in tja kdo zaide tudi v Mustang. Recimo jaz.

Zadeva je na prvi pogled enostavna. Plačaš petsto dolarjev glupe takse, da so te sploh pripravljeni spustit noter. Zakaj že? Ker je Mustang zaprto območje, nevarno blizu tibetanske meje in bi se lahko kdo splazil čez tistih par gora in prelazov in bi zašpecal  Kitajcem, da so Nepalci majhne rasti, skromnega premoženja, imajo skorumpirano oblast, nobenega resnega gospodarstva, še štroma komaj kaj, čeprav se iz Himalaje navzdol valijo gromozanske vodne mase…  In potem bi hudobnim Kitajcem mogoče šinilo v glavo, da bi Nepalcem postavili kako hidrocentralo, zgradili kako cesto, tovarno… Ker vse to Kitajci v Nepalu že počnejo, mora biti vzrok za visoko vstopnino kaj drugega. Recimo čisto preprosta logika: zakaj bi ljudje v Mustang hodili brezplačno, če lahko od vsakega obiskovalca poberemo petsto dolarjev (in od osamljenih popotnikov dvakrat toliko – beri dalje!)

Namreč, smo že pri drugem pogledu in stvari se komplicirajo. Če greš sam, plačaš takso še za namišljenega sopotnika, ki ga nihče ne pogreša, samo da je petsto dolarjev pravih. Ker v Mustang gresta lahko najmanj dva, tudi če se drugi nikoli ne prikaže. Preprosto rečeno: v Mustang greš lahko sam, če plačaš takso za dva.

Rabiš tudi vodnika (tudi če ga v resnici ne rabiš) in nihče se ne sekira, če vodnik pešači po svoje in ti bajkaš po svoje. Še celo če je vodnik samo namišljen ni važno, glavno da je njegovo ime zabeleženo na tvojem dovoljenju. Moj je bil resničen in je pešačil, dostikrat po svoje. Ime mu je bilo Babu Ram in je zmotno verjel, da pripada veličastni rasi Arijcev, za razliko od lokalnih mongoloidov. Opozoril sem ga, da se je zadnji Arijec samoumoril pred sedemdesetimi leti v totalno razsutem Berlinu in da s sklicevanjem na rasno čistost ne bo požel odobravanja med turisti, zlasti ne izraelskimi, ki jih v Nepalu ne gre zanemariti.

In če ni bilo od Babu Rama druge koristi, je tu pa tam škljocnil z mojim fotičem in me tako odrešil selfijev in neskončne zbirke portretov bicikla, naslonjenega ali položenega v raznorazna okolja in situacije.  Tako pridemo do tretjega pogleda, ko te raznorazna čudaštva več ne morejo presenetiti. Dobrodošel v Nepalu. Zdaj lahko začneš kolesariti.

2014-05-13 06.18.52

V Mustang se gre iz Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, lahko kar z letalom do Džomsona in si že skoraj tam. Ali pa z biciklom, če imaš tri dni časa. Jaz sem ga imel. In sem šel z biciklom. Pelješ se navzgor ob reki Kali Gandaki, od Benija dalje po makadamu. Ali tudi »makadamu«.  Cesta je namreč značilna himalajska cesta. Najprej dokaj gladka in položna in fenomenalno prašna. Višje nekajkrat preseneti s hudimi nakloni. Prah sicer izgine, a je podlaga tako razsuta, da bi odvrnila večino slovenskih šoferjev SUVov. Šele tretji dan med Ghaso in Džomsonom postreže z uživaškimi kolesarskimi detajli. Iz globokega kanjona (velja za najglobjega na svetu, saj ga obdajata osemtisočaka Anapurna in Daulagiri) se izvlečeš v široko rečno dolino z ogromnimi prodišči, nad katerimi se dvigujejo resne gorske vedute. Anapurne se grupirajo na vzhodu, Daulagiri pa s svojo pravilno obliko in izstopajočo postavo obvladuje zahodno obzorje. Cesta je tu ravno prav razsuta in ravno prav položna, da kolo gladko teče skozi fascinantno pokrajino, ki postaja vedno bolj tibetanska.

V Džomson sem se tako pripeljal v optimističnem kolesarskem razpoloženju. Babu Ram je že čakal tu s papirji, s katerimi je treba pomahati v Kagbeniju, da te spustijo naprej na zaprto območje. Zmeniva se, da bo pešakal za mano, ob meni, pred mano, včasih pa tudi malo po svoje, karkoli bo že o(ne)mogočal teren. Že na kratki poti do Kagbenija sva preizkusila vse naštete lege. Ravna bližnjica preko prodišč ob Kali Gandakiju mi je prinesla dosti prednosti, kratka strmina nad reko, po kateri sem s težavo zrinil bicikel, je izenačila rezultat, a sem mu na ciljni ravnini spet ušel. Tako sva potem kolesarila/pešačila vse do konca. Oziroma tik pred koncem, ki je bil tokrat bolj žalosten. Malo pred pred Kagbenijem se mi je razsul menjalnik in sem onesposobljeno kolo pač zrinil še do Džomsona. Na srečo mi je bil dolg sprehod vse do Pokhare prihranjen, saj je možno tja iz Džomsona odleteti.

2014-05-15 03.36.04

VETROVI, NEPREVOZNE CESTE, TU IN TAM KAK PRELAZ

Medtem ko je Babu Ram na čekpointu v Kagbeniju urejal papirologijo, sem lepo čičal na terasici nad Kali Gandakijem, pil zadnji macchiato fredo, zvijal čike in zrl v peščine in višine, meli, grušč, prodišča in strmine Zgornjega Mustanga. Vrata v deželo visoko na severu Nepala ob meji s Tibetom so se pravkar odpirala. Babu Ram je že tu, greva. Za začetek po strmem grušču navzgor, ne ravno v elegantnem kolesarskem stilu, do ceste. In potem leti vse do prvega vzpona. Čeprav sem že v Pokaro prišel dobro aklimatiziran, so biciklistične potrebe po kisiku očitno tolikšne, da v klanec vedno malo zahropem. Značilno višinsko-globinsko izdihavanje mi pomaga zvozit prvi mustanški klanec in še nekaj krajših za njim. Potem ko v Čuksangu spregledam policijsko kontrolno točko in leseno brv, čez katero bi zlahka prečkal stranski pritok, se spet znajdem na produ Kali Gandakija. Približujem se znamenitemu prehodu čez reko, mostu ob ogromnem prislonjenem stolpu. Ceste tu zmanjka, most je le za pešce (in kolesarje). Pozimi, ko je nivo vode najnižji, vozila lahko prečkajo reko kar po strugi, večino leta pač ne. Od tu dalje cesta ostaja na zahodnem bregu Kali Gandakija vse do Lo Mathanga, prestolnice zgornjega Mustanga.

In zdaj nastopi veter. Dolina reke Kali Gandaki slovi po močnih vetrovih, ki se z mučno doslednostjo vsak dan nekaj pred poldnevom zaženejo z juga po dolini navzgor in ne popustijo do večera. Dokler sem na ravnini obrečnega proda, se zaradi sunkov v hrbet ne sekiram, prej nasprotno. Na drugi strani se cesta v serpentinah vzpenja do vasi Čele, kjer se ima današnja etapa končati. Ali pa bi še malo sforsiral in potegnil do Samarja, naslednje vasi? Višinska razlika med vasema je spodobna, ampak dosedaj je bilo kolesarjenje precej pohlevno in še en klanec bi že zmogel. Da niti slučajno, mi postane jasno, ko me prvi sunek vetra skoraj prevrne s kolesa. Ker cesta vijuga, vsak naslednji šus užge pod drugačnim kotom, vmes je tudi kako zavetrje, a le zato, da te takoj zatem iz nepredvidljive smeri bolj rukne. Ravnotežje je torej odpihnil veter in zadnje metre do vasi žalostno precapljam, trdno odločen, da bo treba zjutraj vstajati bolj zgodaj.

2014-05-16 07.16.14

Če imamo namen kolesariti po cesti, četudi makadamski (v Mustangu ni niti metra asfalta), potem kakih posebnih tehničnih težav ne pričakujemo. Ampak v deželi, kjer veter premetava kolesarje, tudi na ceste ne moreš stoodstotno računati. In še ena značilnost kolesarjenja v Mustangu. Ko ravno vriskaš in si misliš, da boljšega kolesarjenja skoraj ne bi moglo biti, se v naslednjem hipu sprašuješ, kako bom pa spravil kolo tule čez. Vse to me je čakalo že navsezgodaj naslednjega dne na poti v Samar. Pešpot jo tu ubere preko ogromne, navpične, prepadne rdečkaste stene, vklesana, strma in stopničasta, kolesarski brezup skratka. Na srečo se cesta usmeri po drugi strani in je kot široka polica, ki preči divje pečine, najprej zavajajoče položna, da leti kot metek. In ko lahkotno bicikliraš skozi ta nor gorski svet, ti pogled za hip uide naprej, da bi ugledal nadaljevanje te uživancije. A nadaljevanja ni. Pogled se zabije v neprehodna ostenja, cesta izgine in v skalah se ti privoščljivo režijo modre ovce, ker one znajo plezat čez navpične stene, tvoj bicikelj pa nikakor ne. Kakšne so bile nakane inženircev, ko so prodirali čez to divjino, se razkrije za naslednjim vogalom. Tu so našli ozko, strmo razdrapano grapo in nagnali buldožerista, da se je v kratkem vratolomnem cikcaku izkopal iz zagate.  Le sledil sem mu lahko, rinil kolo in občudoval drznost cestarjev, da so tako odločno zarezali v krušljive bregove. In vajo je bilo treba tega dne še dvakrat ponoviti.

Zahodna plat Mustanga ima nehvaležno konfiguracijo. Nizajo se globoke doline, ki so jih izdolbli stranski pritoki Kali Gandakija. Vsaka dolina ima svojo vas, Samar, Sjangbočen, Geling, Gami, Tsarang… Vmesne grebene prečkajo prelazi, dva do trije na dan ti ne uidejo, sučejo se tam okoli štiritisoč metrov nadmorske višine. Pri plezanju nanje je cesta, kar se naklonov tiče, prizanesljiva. Podlaga je kakor kje, spuščati pa se je mogoče po bližnjicah, ki jih uporabljajo pešci, to je večina Lob, kot se reče prebivalcem Mustanga. Prometa ni veliko, par džipov dnevno, ki opravljajo javni prevoz, ter vmes kak džip s turisti. Osebnih avtov ni, ker je zanje cesta neprevozna, tu in tam švigne mimo kak domačin na krosli.

KO JE CESTE KONEC…

Ko se cesta iz Gemija začne dvigovat na nov prelaz, sem zavil levo po slabo vidnih stezah proti živordečim pečinam nad vasjo Dakmarja. Kar pomeni isto, namreč »dakmar« je v lokalni tibetanščini »rdeča pečina«.  In je pečina in je rdeča, kar ni čudno, saj gre za kri demonke, ki se je zoprstavljala širjenju tibetanskega budizma in končala razkosana po vsej pokrajini, kri na pečinah, čreva v njihovem vznožju v obliki dolgega molilnega zidu, srce pa v sosednji dolini, kjer stoji najstarejši samostan V Mustangu – Ghar gompa.

Že ta pisana raztelesitev bi bila dovoljšen razlog za slovo od ceste, zanimalo pa me je tudi, kako se obnese kolesarjenje, ko ceste enkrat zmanjka. Vrnitev iz Mustanga sem namreč načrtoval preko vzhodnega dela, kjer se na cestno podlago ne bo mogoče zanašati.

Mustang3

Do Dakmarja je šlo odlično, dolina široka, pot ne prestrma, krvave pečine impozantne.

A kot je v Mustangu v navadi, kmalu naletiš na prelaz, tokrat brez cestne potuhe. Tako sem se lotil strme steze in ugotovil, da če se vzpon pravočasno konča, lahko bicikelj pririnem marsikam. In še splačalo se je. Vrh prelaza je na razgledni planoti, ki se nato kolesarjenju nadvse prijazno obrne proti dolini in samostanu Ghar. Spet sem moral vriskati od užitka, nisem prepričan, da na glas, a vriskal sem vsekakor.

Iz doline se pot vzpne na nov prelaz, najvišji na poti proti Lo Mathangu, 4.325 metrov visoki Chogo la. Ker mi je bilo za ta dan rinjenja dovolj, sem raje odbrzel navzdol, da spet ujamem cesto proti Lo Mathangu. Babu krene čez prelaz, jaz po cesti in v Lo Mathang Guest House-u sem se ga dodobra načakal.

#MTB #Himalaja #Mustang #Kolesarjenje #Nepal

0 views0 comments

Recent Posts

See All